Kaj je multipla skleroza?

MS je kronična in napredujoča vnetna bolezen, za katero je značilen pojav vnetnih lezij na več mestih v osrednjem živčnem sistemu (OŽS). V lezijah prevladujeta demielinizacija in propad aksonov. Navadno se pojavljajo predvsem v očesnem živcu, periventrikularni beli možganovini in hrbtenjači, vendar lahko prizadenejo tudi druga področja, tj. sivo možganovino v možganski skorji in globokih jedrih, s čimer povzročijo nevrološko okvaro in invalidnost.1

Patofiziološko gledano, najdemo v vnetnih lezijah predvsem demielinizacijske spremembe, medtem ko so nevroni relativno ohranjeni, poleg tega pa pride tudi do propada oligodendrocitov in patološke aktivacije astrocitov, kar povzroči brazgotinjenje. Te lezije navadno poimenujemo "plaki".2

Čeprav etiologija bolezni ni povsem razjasnjena, študije potrjujejo hipotezo, da gre za avtoimunsko bolezen ob upoštevanju, da se pojavlja pri genetsko dovzetnih posameznikih po stiku s nekaterimi okoljskimi dejavniki v točno določeni življenjski dobi, npr. po predhodni okužbi z virusom Epstein-Barr ali pomanjkanju vitamina D (Preglednica 1). Zato prevladuje domneva, da genetski dejavniki, kot so nekatere variante alelov razreda II humanega levkocitnega antigena (HLA), v povezavi z dejavniki okolja prispevajo k spremenjenemu imunskemu odzivu, ki povzroči vnetje in demielinizacijo z naknadno izgubo nevronov.8-11

Dejavnik tveganja Razmerje obetov Interakcija gena HLA Učinek v puberteti Raven dokazov
Kajenje ~1,6 Da Ne +++
Pretekla okužba z EBV (seropozitivnost) ~3,6 Da Da +++
Raven vitamina D < 50 nmol/L ~1,4 Ne Verjetno +++
Najstniška debelost ~2,0 Da Da +++
Nočno delo ~1,7 Ne Da ++
Nižja izpostavljenost soncu ~2,0 Ne Verjetno ++
Infekcijska mononukleoza ~2,0 Da Da ++
Pasivno kajenje ~1,3 Da Ne +
Izpostavljenost organskim topilom ~1,5 Neznano Neznano +

Preglednica 1 – Glavni okoljski dejavniki tveganja, ki prispevajo k pojavu multiple skleroze (prilagojeno).11

Viri

1. Pedrosa R,  et al. Introdução à Esclerose Múltipla. Lisboa: Grupo de Estudos de Esclerose Múltipla; 2010.

2. Sá MJ. Neurologia Clínica: Compreender as doenças neurológicas. 1ª Edição. Porto: Edições Universidade Fernando Pessoa.

3. Kobelt G, et al. Acess to innovative treatments in multiple sclerosis in Europe, 2009.

4. Hafler DA, et al. Multiple sclerosis. Immunol Rev. 2005 Apr; 204:208-31.

5. Multiple sclerosis in Europe - http://www.emsp.org/wp-content/uploads/2015/08/MS-in-EU-access.pdf.

6. Figueiredo J, et al. MS Prevalence and Patients' Characteristics in the District of Braga, Portugal. 2015.

7. de Sá J. Incidence of multiple sclerosis in Northern Lisbon, Portugal: 19982007. 2014.

8. Immunopathology of multiple sclerosis, Nature Reviews 2015.

9. Olsson T, et al. Interactions between genetic, lifestyle and environmental risk factors for multiple sclerosis, Nature Reviews Neurology volume 13, pages 2536 (2017)

10. SPN - Sociedade Portuguesa de Neurologia - https://www.spneurologia.com.

11. Filippi M, et al. Multiple Sclerosis. (2018) 4:43

Multipla skleroza (MS) je navadno opredeljena kot vnetna bolezen, katere glavna patofiziološka lastnost je nastanek demielinizacijskih lezij v osrednjem živčnem sistemu (OŽS).1,20 Pojav demielinizacijskih lezij predstavlja končno stopnjo različnih patoloških procesov, vključno z motnjo prehodnosti krvno-možganske pregrade (KMP), multifokalnim vnetjem, gliozo, demielinizacijo, remielinizacijo ter degeneracijo nevronov in aksonov.1-3

Kombinacija več genetskih in okoljskih dejavnikov pri MS sproži nastanek in vstop pomnoženih aktiviranih limfocitov T v krvni obtok, kar destabilizira imunske regulacijske procese v periferni krvi in lokalno v OŽS.1,4

Po periferni aktivaciji avtoreaktivni limfociti T (večinomaCD4+ limfociti T, usmerjeni proti mielinu) spremenijo prehodnost KMP in tako omogočijo vstop potencialno patogenih T limfocitov v OŽS. Po vstopu v OŽS te celice sprožijo vnetni odziv s proizvodnjo vnetnih citokinov in rekrutacijo drugih celic, ki sodelujejo pri vnetju (limfociti B, makrofagi in mikroglija).1,4,5

Migracija vnetnih celic skozi krvne žile, ki je potrebna za začetek vnetja v OŽS, poteka preko vezave adhezijskih molekul, prisotnih na površini levkocitov, na ustrezne receptorje na vaskularnih endotelnih celicah. Pri tem sta pomembna tudi sodelovanje proteolitičnih encimov (zlasti matriksne metaloproteinaze) in njihovih induktorjev ter povečano izražanje integrinov in adhezijskih molekul, in sicer medceličnih 1 (ICAM-1) in žilno-celičnih (VCAM).3,11,12

V začetni fazi vnetnega procesa v OŽS pride do indukcije astrocitov, endotelnih celice mikroglije, ki nato izrazijo antigene poglavitnega kompleksa tkivne skladnosti (MHC), predvsem razreda I (MHC-I). Ti delujejo kot celice, ki antigene mielina predstavljajo celicam imunskega odziva, te pa nato promovirajo in spodbujajo vnetje v OŽS ter spreminjajo prepustnost KMP. To vnetno reakcijo večinoma nadzirajo vnetni citokini, med katerimi izstopajo interlevkin (IL)-2, interferon gama in tumor nekrotizirajoči faktor alfa (TNFα).4,6 Ker te citokine proizvajajo Th1 limfociti, se predpostavlja, da pri MS pride do pojava neravnovesja med Th1 in Th2 limfociti (ki proizvajajo protivnetne citokine, IL-4 in IL-5), s prevladovanjem populacije Th1 limfocitov.7-8

Znanstveni dokazi izpostavljajo tudi vlogo limfocitov B, plazmatk in celic prirojenega imuskega sistema pri nastanku multiple skleroze.9,10 Limfociti B sprožijo vnetni proces pri MS s proizvodnjo protiteles proti mielinu, posledica česar je odlaganje imunoglobulinov in posameznih komponent aktiviranega sistema komplementa v bližini vnetne lezije.9

Demielinizacijski proces upočasni prenos električnih impulzov vzdolž aksona, saj povzroči prevodni blok na območjih demielinizacijskih plakov. Sočasno s tem procesom se s pomočjo fizioloških popravljalnih mehanizmov pojavi remielinizacija, ki pa je neučinkovita, saj zaradi aktivnega uničenja oligodendrocitov preostali izgubijo zmožnost proliferacije, s katero bi se lahko uspešno odzvali na proces vzporedne demielinizacije.10,11

Posledica tega je, da progresivni in ponavljajoči se vnetni procesi, ki niso zadostno kompenzirani z mehanizmi popravljanja in regulacije (proces remielinizacije), povzročijo trajne lezije s prizadetostjo ne le oligodendrocitov in mielina, temveč tudi aksonov, kar tej bolezni daje nevrodegenerativni značaj.9

Iz omenjenega je moč sklepati, da sta pri MS prisotni dve komponenti bolezni, vnetna in degenerativna. Še vedno pa ni popolnoma pojasnjeno, v kolikšni meri se medsebojno razmerje teh dveh bolezenskih komponent spreminja od bolnika do bolnika ali tekom napredovanja bolezni.5,9

Viri

1. Compston A, et al. Multiple sclerosis. Lancet. 2008; 372: 150217.

2. Dutta, et al. Mechanisms of Neuronal Dysfunction and Degeneration in Multiple Sclerosis. Prog Neurobiol. 2011 Jan; 93(1): 112

3. Trapp BD, et al. Multiple sclerosis: an immune or neurodegenerative disorder? Annu Rev Neurosci 2008; 31: 247269.

4. Guimarães J, et al. Doenças Inflamatórias e Desmielinizantes do Sistema Nervoso Central. Neurologia Clínica. Compreender as Doenças Neurológicas (Sá MJ, coord.) 2009;285 333; 306-308. Porto. Edições Universidade Fernando Pessoa.

5. Lassman H. Mechanisms of multiple sclerosis. Drugs Discovery Today 2005, 2 (4), 447-452.

6. Wu GF, et al. E. The immuno-pathophysiology of multiple sclerosis. Neurol Clin 2011; 29(2): 257278.

7. Glass CK, et al. Mechanisms Underlying Inflammation in Neurodegeneration. Cell 2010; 140(6): 918934.

8. Lassmann H, et al. The Immunopathology of Multiple Sclerosis: An Overview. Brain Pathol 2007;17: 210218.

9. Sá MJ. Neurologia Clínica: Compreender as doenças neurológicas, 2009.

10. Disanto G, et al. The evidence for a role of B cells in multiple sclerosis. Neurology 2012; 78: 823-832.

11. Weiner HL. The Challenge of Multiple Sclerosis: How Do We Cure A Chronic Heterogeneous Disease? Annals of Neurology 2009; 65 (3): 239-248.

Biogen-76429 l Oktober 2020